Misli Dolgočasnega Uma

Um je bil nad vsem. Vedno, povsod. Nad tem mojim nemočnim, šibkim telesom. Nad tem zahtevnim parazitom, ki stalno zahteva materialne stvari in užitke mesa, prezira vredno, patetično bitje, ki že v rosnih letih zaudarja po smrti, katerega bi se ogibale še hijene. Vrzimo telesa svinjam. [glej sv. pismo]
Množica me polni z gnusom, gibam se med njimi, eden izmed njih, poln sovraštva do tega potrošnega materiala, ki me obkroža, ki sem sam. Ki sili moje misli v bolezen, jih spreminja v temno, umazano močvaro, polno bitij iz najglobljih sanj in napol razpadlih, od časa in plesni razpadlih spominov. Nihče več ni čist, ko vržem nanj svoj pogled, pade nadenj sodba. Razpadajo, krvavijo, iz ran se jim cedi gnoj in jaz, ki sem prišel da zdravim, jaz vihtim bič bolezni. Spoznajte, o ljudje, vi častite kar je umrljivo.
Ampak… kvadratki…” In njena roka zdrsne po kosu papirja.
Od uma ostanejo ruševine. Plazeče bitje. Telo je s pestjo potolklo misel in ta je padla. Padla v pandorino skrinjico, luciferju v naročje, skrila se je nazaj v sad spoznanja. Beže, nemočna, brez odpora, premagana, ubita, zatrta, premagana, uničena, osramočena, padla je s prestola, nanj je skočil nagon v ogabni obleki golega mesa. Kup žil, špeha, mesa, gnoja, celičnih membran, celulita, tkiv, pljuč, razpadlih jeter in raztrganih ledvic. Vladajoča kreatura dan za dnem pribija metulja krila ob zid. [glej Koran, Sura 101] In vrh njih – možgani dečji. [glej Charles Baudelaire – Potovanje]
…iz lazurja naj bodo tvoje prsi, iz zlata tvoje telo…” [glej Ep o Gilgamešu, Osma plošča-žalovanje] . In odidem. Jaz, v pepel rojeni. Jaz, ustvarjen da nosim nasmeh v večnem porazu. Vse vas bo objel ogenj. Ko se vrne. Pele mu bodo trobente, in miljoni trupel bodo tlakovali njego pot. In po zmagi, ko utihnejo trobente, bodo v tišini peli zvonovi zame. Le zame. Njemu, ki raztga svoje telo na dvoje.[glej Razodetje]. Jaz, vaš untermensch.

Opomba:

Zadeva ima opombe pri uporabi vsakega sklica, ker je bila prvotno namenjena eni sami osebi in sem ji s tem poizkusil olajšati razumevanje.

Po sivih cestah belega mesta blodi postava. Opazujem jo pod krili streh, izpod podbojev vrat. Sama je, čeprav govori mnogo glasov. Nekoliko odsotno ogovarja nekatere, kot bi ne govorila jezika položenega v zibel. Vse, kar jo loči od temne sivine stavb, je še temnejša črnina, ki jo skriva. Zrem vanjo skozi žalovalno tančico.
Otroške, mehke roke se tresejo v mrzlici vsakdana, nasmeh je vedno počasen in žaloben, oči pa obarvane viharno modro, polne zadržanega življenja, a kadar jih pobliže uzrem (v tistih redkih trenutkih intime) vidim njihovo utrujenost. Iz dneva v dan bolj sprane so. Otroški obraz, poln brazd.
Sobe drsijo mimo njega, indiferentno spremlja njihov obrat okoli sebe. Obkrožajo ga druge slike, ujete v očesu spomina kot bitja v jantarju. Čutim jih. Čutim njihovo žgočo srečo in nežno dušenje.
Pogosto, kadar se spotakne, ga od zadaj osvetlim z lučjo, da ne pade. In mnogokrat vidim tudi njo, kako pride in z nasmehom v obraz vreže še eno globoko brazdo.
Morda je zadnja utrdba človečnosti, a še vedno ga vidim, kako kleče pred zidom prosi za milostni strel.
Senca med sencami, ki nosi moje ime.

Vidim jih, nekje daleč na obzorju. Čutim jih, čeprav so daleč. Njihov hlad preveva celotno moje bistvo. Mračna gmota so, temen oblak lobcev, zalezujejo to razbitino. Včasih, ko počijem, ko za beg ni več moči, slišim njihovo zateglo vreščanje, njihove zmagovite krike, meni tako polne obupa. Moj rekviem.
Meni so fanfare, ki zatrobijo pred poslednjo sodbo. Z njimi potuje usoda, polni so je, ponosno nosijo s seboj prekletstva naslednjim rodovom.
Zapustil sem zavetje gozdov, zapustil sem zavetje in tolažbo ljudi. Odtujil sem od sebe brata in prijatelja, zavrgel sem molitev, okoli mene je le še sestra puščava, meni podobna pustinja. Ta zmrcvarjena dežela bodi moj dom! Dom, ki ne nosi v svojih prsih miru. Tu sedaj blodim, tu bežim, kjer ni skrivališča ne pred njimi, ne pred seboj. Vse tu je razgaljeno – nebo, zemlja, jaz sam. Golota.
Vedno bliže so kriki, pričakujem jih. Divji smeh hijen je potihnil že leta nazaj, razbežale so se pred temi strašnimi glasovi. Poražene.
Jata se spusti nad osamljeno, premagano bitje. Mrhovina.