Misli Dolgočasnega Uma

Vidim jih, nekje daleč na obzorju. Čutim jih, čeprav so daleč. Njihov hlad preveva celotno moje bistvo. Mračna gmota so, temen oblak lobcev, zalezujejo to razbitino. Včasih, ko počijem, ko za beg ni več moči, slišim njihovo zateglo vreščanje, njihove zmagovite krike, meni tako polne obupa. Moj rekviem.
Meni so fanfare, ki zatrobijo pred poslednjo sodbo. Z njimi potuje usoda, polni so je, ponosno nosijo s seboj prekletstva naslednjim rodovom.
Zapustil sem zavetje gozdov, zapustil sem zavetje in tolažbo ljudi. Odtujil sem od sebe brata in prijatelja, zavrgel sem molitev, okoli mene je le še sestra puščava, meni podobna pustinja. Ta zmrcvarjena dežela bodi moj dom! Dom, ki ne nosi v svojih prsih miru. Tu sedaj blodim, tu bežim, kjer ni skrivališča ne pred njimi, ne pred seboj. Vse tu je razgaljeno – nebo, zemlja, jaz sam. Golota.
Vedno bliže so kriki, pričakujem jih. Divji smeh hijen je potihnil že leta nazaj, razbežale so se pred temi strašnimi glasovi. Poražene.
Jata se spusti nad osamljeno, premagano bitje. Mrhovina.