Portret
Po sivih cestah belega mesta blodi postava. Opazujem jo pod krili streh, izpod podbojev vrat. Sama je, čeprav govori mnogo glasov. Nekoliko odsotno ogovarja nekatere, kot bi ne govorila jezika položenega v zibel. Vse, kar jo loči od temne sivine stavb, je še temnejša črnina, ki jo skriva. Zrem vanjo skozi žalovalno tančico.
Otroške, mehke roke se tresejo v mrzlici vsakdana, nasmeh je vedno počasen in žaloben, oči pa obarvane viharno modro, polne zadržanega življenja, a kadar jih pobliže uzrem (v tistih redkih trenutkih intime) vidim njihovo utrujenost. Iz dneva v dan bolj sprane so. Otroški obraz, poln brazd.
Sobe drsijo mimo njega, indiferentno spremlja njihov obrat okoli sebe. Obkrožajo ga druge slike, ujete v očesu spomina kot bitja v jantarju. Čutim jih. Čutim njihovo žgočo srečo in nežno dušenje.
Pogosto, kadar se spotakne, ga od zadaj osvetlim z lučjo, da ne pade. In mnogokrat vidim tudi njo, kako pride in z nasmehom v obraz vreže še eno globoko brazdo.
Morda je zadnja utrdba človečnosti, a še vedno ga vidim, kako kleče pred zidom prosi za milostni strel.
Senca med sencami, ki nosi moje ime.
