Misli Dolgočasnega Uma

Rod Kajnov, nad nebesa skoči,

na zemljo vrzite boga.

-Charles Baudelaire

Naš prihod oznanja kakofonija.

Nič več harmonije!

Kaos zvoka, zvočni zid,

zvoj blaznosti.

Prihajamo.

Z nami stvari.

Bitja, ki ne bivajo.

Predmeti brez obstoja.

Vpregli bomo estetiko,

ječala bo pod našim jarmom

in končno

poginila.

Kreacija le še skozi destrukcijo.

Bolečina kot erotika.

Serenade našim umirajočim otrokom.

Ljudstvo!

Ponovno (kot nekoč)

križajte svoje idole.

Ubijte svoje meso,

naj postane vse mentalno.

Mentalna masturbacija

križanje duše.

Reducirajmo telo na spolni objekt!

Ljubim vas,

častilci abominacije na nebeškem tronu.

Ljubim vas.

Gorivo mojega sovraštva.

Obesil sem jih. Drug za drugim sedaj vidijo z uličnih svetilk ob neki cesti. Ni jih še obiskala smrt, prijateljica vsakega živega bitja. Nesmiselno brcajo v zrah, udarjajo z vsem telesom ob praznino. Obrnil sem jim hrbet. Ne želim videti njihove smrti. Le naj umrejo, prekleti.

Pokril sem si ušesa z dlanmi, sovražil sem njihovo grgranje, ječanje vrvi in rjavečega železa.

Tišina, škripanje je skoraj utihnilo. Ogledal sem si jih. Zibali so se umirjeno, zibala jih je nevidna roka neke matere. Spite, otroci moji. Res – spali so. Njihovi spačeni obrazi so pričali o neizrekljivi grozoti njihovih mor.

Spet sem zadihal. Ni bilo več skelenja, vdihiniso več boleli kot takrat, pred vešali. Takrat sem spet postal tabula rasa. Bitje brez preteklosti, brez sebstva. Naiven kot nekoč. Lep v svoji naivnosti. Mogočen v svoji nevednosti. Častil sem svojo slepoto, častil sem praznino v sebi.

In sem spoznal. Pognal sem se v beg. Taval sem, živel kot nomad, ki nikjer ne najde doma (dom je, kjer je srce, a skrinja teh prsi je večno prazna, prazna). Bil sem romar brez svetišča na koncu svoje poti. Požigal sem mostove za seboj, uničeval znamenja, ki so kazala kje sem blodil.

Nič več niso noči prinašale miru. Nič več ni bilo počitka zame. Grabljenje potnih teles ni več prinašalo zadoščenja, ni več prinašalo pozabe. Kadarkoli sem zaprl oči sem jih videl pred seboj, okrutne obraze na vrveh. Moje obraze. Jaz pri jazu, kazali so vame, obtožujoče, sovražno.

Sedaj vem. Kradel sem sad lotosa. Sedaj visim z njegove veje.

Se udira

Židovsko ime pod mojo kožo

In ona

Z zastavo svobode

Na čelu zatiranih

Zatira jih

Pod svojo peto

…

Moje zrklo

Mi polzi

Čez obraz

Pleši! Pleši, ti kup prahu! Res mojstrska roka je oblikovala tvoje telo iz te umazanije. Tvoje telo se zvija kakor telo kače. Kot ti. S svojimi steklenimi očmi zreš skoz trupla ob svojih nogah. Pleši! Pleši kot suho listje, ki ga premetava veter. Naj vidim tvoje telo, kako se ziba pod slapom tekočega srebra.

Ženska… tvoje ime je Poguba! Molči… prah si in v prah se povrneš. Studi se mi tvoje telo. V njem so se (in se ponovno bodo) gostili črvi. Ti si le utrinek. Le podoba izpod kaleidoskopa. Brez duše si in tvoje telo je ličilo, ki prekriva kar je meni gnus.

Stopil sem skozi dvokrilna vrata v dež in pohodil še tlečo cigareto. Volčji nasmeh, klobuk na glavi, razmočen plašč. Tek preko ceste pod streho, frc vžigalice, ljubljeni dim preplavi čutila in um. V njenem oknu gori luč in vidna je njena silhueta. Vidim njen obraz u očesu svojega spomina. Ravno takšen je kot vedno do sedaj. Izraz poraza, pogled ranjene živali.
Odvržem komaj načeto cigareto, preplavi me gnus mešan s pomilovanjem. Nobenemu občutku ne najdem naslovnika, morda sem to jaz, morda ona, morda Odrešenik, ki je umrl v čast taki gnusobi.
Pršenje me spremlja celotno pot do bara. Klinčevi bari in stari, bedni, vedno isti obrazi. Kako? Po starem. Bedno. Bedneje. Izrabljene fraze, izrabljeni odnosi, izrabljeni ljudje. Drogo? Vozim.
In svet postane zanimiv. Šivin ples spremeni svoj ritem in nič več ni počasni valček – sedaj je swing. Smeh. Oh, ta izrabljeni smeh. Tudi moj svet doživi transformacijo. Okrog mene začutim utapljanje. Utapljam se sam, utapljajo se vsi milni mehurčki okrog mene.
Omama mine, realnost zaduši vsak od nje rojeni optimizem. Prazni smo in naša praznina je edina čaščenja vredna stvar v naših življenjih.

Oddaljeno grmenje motorjev in mestnega živžava, ki ju puščam za seboj. Brezdušne izložbe in ljudje, ki hodijo v drugo stran. Vedno le v drugo stran. Proti vrvežu. A jaz? Stran. Nekdo opazuje nekaj v eni teh neinspirativnih izložb, ki vzklikajo slavo novemu materialnemu božanstvu. Morda pa le zre v svoj odsev, odsev človeka. Pot. Čas.

Človek spet zre v svoj odsev, a tokrat je ta v mojih očeh. Vlaga in šepet, bitje. Kaj bitje, tolčenje. Udarjanje vojaškega bobna. Besede. Že vem. Irelevantno. Celo komično, na trenutke bi planil v smeh. “Si mi že pravil.” “Res? Morda…” Jutri umremo. Spet me sili nasmešek. Vsi – jaz, ti in množica, vrvež in ta otrok, ki nima besede, ki gre kamor je peljan. Ne gre on, gre svet okoli njega. Draga, ne vidiš? Da, strinjam se, lepo vreme in da bi bilo tako še dalje. Veva. Oba veva. “Sam v stanovanju?” (“Je to mar namig?”) Praznina. Ni besed. Ne čutim besed. Čutim krik. Krik odtujenosti, nesposobnosti. Drugi padec pod križem.

“Uživaj.” Bom. Verjemi, da bom. Ulica. Prazna. Brez pogleda nazaj. Spet le jaz; stari umazani jaz. Cigareta. Misli.

Misli. Misli kot zemljina revolucija. Usoda – Bog – Jaz. Kaj bi bilo, če bilo. Prekinja me brnenje. Bo bolje. Smeh iz ozadja dvorane mojega uma. Lepota – Ljubezen – Ideal. To, da. Ideal. Vsak izmed nas bo padel pod svojimi ideali, pa naj si bodo kakršnikoli že. Da, teci v cerkev! In ko se ti bo Križani nasmehnil se vrni. Jaz sem našel svoj nasmeh. In padel pod njim.

Voda. Konec dneva ne spere s tebe le prahu, odžene tudi duhove zadnjih ur. Bednik. Ljubi smrtnost in se pogubi. Dovolj! Nagel umik iz sebe, osramočen beg proč od realnosti, v svetove kjer me ni, kjer se ne spoznam. Dobrodošli v mojem gledališču.

(Morda pa je imel Shakespeare prav, morda je ta svet res le oder in jaz le en izmed igralcev, ki z zadnjimi močmi kričijo scenaristu svojo verzijo zgodbe v obraz.)

Nekje nad mestom, visoko nad nekim trgom, sem objemal kolena. Da, sedaj se spomnim, na balkonu devetega nadstropja. V družbi tišine. V družbi cigarete.
Sirene, te znanilke naših šibkosti in naše minljivosti, po pregnale tišino. V obupu se je vrgla čez balkon. Nasmehnil sem se in opazoval, če se bo morda pobrala. Sirene zadnje dni le poredko molčijo, stalno parajo svet okoli sebe, stalno nas opominjajo teže vsakdanjika. “Kaj pa je vsakdanjik proti večnosti?” Vera?
Bila je pepelnična sreda. Tisti dan sem bil pri sveti maši, bilo je mraz. Še sonce ni več grelo, dotik njegovih žarkov je bil leden. Ledeni so bili ljudje v cerkvi. Skupaj smo čakali veselega evangelija. A ni ga bilo. Ni bil vesel. Nikoli ni vesel.
Večnost. (večni raj ali večni pekel, to je sedaj vprašanje). Misel na večnost ne vsebuje veselja.
Vsakdanjik proti večnosti. V vs. V, moral sem se nasmehniti. A vsakdanjik odplakne nasmeh, njegovo breme je težko, pretežko, padam pod njim, že dolgo dolgo, nisem še padel pod tem križem, pod to njegovo težo, a padam. Končaj to padanje – padi čez balkon. Ponovno nasmešek.
Že sem vstal in vrgel čez še tlečo cigareto. Bi jo ulovil, če bi skočil za njo? Smo za eksperiment ali raje za fizikalni izračun?

Večnost. Padec na kolena, pred očmi azbestna plošča. Večnost. Rahla slabost, nemoč. Večnost. Gol sem obstal pred to večno svetlobo, neusmiljeno, hladno, brezizprosno. Vsakdanjik je odšel, sedaj se je umaknil daleč preko vseh obzorij. Preplavil me je val ogorčenja, val nemoči, prevladala je šibkost, poskusil sem se prijeti, zgrešil, padel na obraz. Ni me čakala tema. Teža let in let je pritisnila na moja pleča, spet in spet. Dušila so me stoletja, slepile so me ure prebite v samoti, vame so kričali davno pozabljeni obrazi, davno mrtvi obrazi. Klical sem in jokal, poljubljal sem noge neke ženske (sedaj je mrtva, tako kot tisti otrok… tisti otrok, ki sem ga pestoval, kateremu sem pel uspavanko s svojim tedaj že hripavim glasom, tisti otrok, ki se je edini nasmehnil, ko se je zazrl v te utrujene oči – ni bil moje krvi, a ljubil sem ga, bil sem neznanec, ki je jokal ob zemlji, ki ga je vzela v svoj objem). Smrt mi obrne hrbet, ne sliši mojih prošenj. “Glej, večen si. Nosi svoje breme.”

Prebudil sem se hlipajoč, spet jaz, v upanju, da sem smrten, da nad mano ne bdi teža večnosti.

Ta sestavek je nekoliko drugačen od vseh ostalih, v prvem delu sem želel preizkusiti malo samoironije, čeprav nisem mogel uteči originalni nameri, ki je v bistvu ta zadnji del. Nisem čisto prepričan kako zadeva izpade (meni ni prav všeč, pravici zadoščeno), a vendarle… Učimo se!