Misli Dolgočasnega Uma

Stopil sem skozi dvokrilna vrata v dež in pohodil še tlečo cigareto. Volčji nasmeh, klobuk na glavi, razmočen plašč. Tek preko ceste pod streho, frc vžigalice, ljubljeni dim preplavi čutila in um. V njenem oknu gori luč in vidna je njena silhueta. Vidim njen obraz u očesu svojega spomina. Ravno takšen je kot vedno do sedaj. Izraz poraza, pogled ranjene živali.
Odvržem komaj načeto cigareto, preplavi me gnus mešan s pomilovanjem. Nobenemu občutku ne najdem naslovnika, morda sem to jaz, morda ona, morda Odrešenik, ki je umrl v čast taki gnusobi.
Pršenje me spremlja celotno pot do bara. Klinčevi bari in stari, bedni, vedno isti obrazi. Kako? Po starem. Bedno. Bedneje. Izrabljene fraze, izrabljeni odnosi, izrabljeni ljudje. Drogo? Vozim.
In svet postane zanimiv. Šivin ples spremeni svoj ritem in nič več ni počasni valček – sedaj je swing. Smeh. Oh, ta izrabljeni smeh. Tudi moj svet doživi transformacijo. Okrog mene začutim utapljanje. Utapljam se sam, utapljajo se vsi milni mehurčki okrog mene.
Omama mine, realnost zaduši vsak od nje rojeni optimizem. Prazni smo in naša praznina je edina čaščenja vredna stvar v naših življenjih.