Vztrajnost spomina
Obesil sem jih. Drug za drugim sedaj vidijo z uličnih svetilk ob neki cesti. Ni jih še obiskala smrt, prijateljica vsakega živega bitja. Nesmiselno brcajo v zrah, udarjajo z vsem telesom ob praznino. Obrnil sem jim hrbet. Ne želim videti njihove smrti. Le naj umrejo, prekleti.
Pokril sem si ušesa z dlanmi, sovražil sem njihovo grgranje, ječanje vrvi in rjavečega železa.
Tišina, škripanje je skoraj utihnilo. Ogledal sem si jih. Zibali so se umirjeno, zibala jih je nevidna roka neke matere. Spite, otroci moji. Res – spali so. Njihovi spačeni obrazi so pričali o neizrekljivi grozoti njihovih mor.
Spet sem zadihal. Ni bilo več skelenja, vdihiniso več boleli kot takrat, pred vešali. Takrat sem spet postal tabula rasa. Bitje brez preteklosti, brez sebstva. Naiven kot nekoč. Lep v svoji naivnosti. Mogočen v svoji nevednosti. Častil sem svojo slepoto, častil sem praznino v sebi.
In sem spoznal. Pognal sem se v beg. Taval sem, živel kot nomad, ki nikjer ne najde doma (dom je, kjer je srce, a skrinja teh prsi je večno prazna, prazna). Bil sem romar brez svetišča na koncu svoje poti. Požigal sem mostove za seboj, uničeval znamenja, ki so kazala kje sem blodil.
Nič več niso noči prinašale miru. Nič več ni bilo počitka zame. Grabljenje potnih teles ni več prinašalo zadoščenja, ni več prinašalo pozabe. Kadarkoli sem zaprl oči sem jih videl pred seboj, okrutne obraze na vrveh. Moje obraze. Jaz pri jazu, kazali so vame, obtožujoče, sovražno.
Sedaj vem. Kradel sem sad lotosa. Sedaj visim z njegove veje.
