Thomas Mann – Smrt v Benetkah
Ko sem komu v zadnjih dneh poskušal podati osnovo tega kratkega dela, je vedno takoj sledilo vprašanje po zgodbi. Hiter osnutek le-te je vedno naletel na neodobravanje – pederska, pedofilska knjiga. Neuspešno je bilo vsakršno dopovedovanje, da ne gre za seks, da ni poanta v tem. Gluha ušesa.
Vsi pozabljajo, da je v antični Grčiji, pomembni za današnjo kulturo, predstavljal lepotni ideal deček (pravzaprav niti deček, niti mož, deško telo s pridihom moškosti). Deček atletske postave, zdrav in vitalen. Kontradiktorno temu idealu je Mannov deček bledikav, nekoliko bolehen, sam ga opisuje kot krhkega zdravja. S tem avtor morda namiguje na bolehno stanje idealov (tudi vrednost) njegovega (in torej najbrž tudi našega) časa.
Bit knjižice so umetnikova razmišljanja. Že kmalu se soočimo z najhujšim strahom – smrtjo, vendar z vidika umetnika. Osebno bi najraje to razširil na vsakega človeka, zato bom nadalje pisal kar o človeštvu, čeprav nisem čisto prepričan, da to velja za nas vse. Strahu pred smrtjo, meni Mann, več ni, ko smo prazni. Ko nimamo česa več svetu dati. Soočamo se s strahom, da umremo preden damo svetu vse, kar bi mu lahko dali. Šele, ko se cele razdamo, ko v nas več ni ničesar, lahko umremo z mirno vestjo, do takrat pa je naša naloga (in želja), razdajati se svetu, vse dokler ne zgori vse v nas. Najprej pogoreti, ko pa ostane le še pepel v nas, umreti v vedenju, da smo dali od sebe vse, kar smo imeli in s tem upravičili (opravičili?) svoj obstoj. Vse kar nam je dano je potrebno vrniti naravi/Bogu/čemurkoli že. Za podobne teme si oglejte npr. Prešernovo Neiztrohnjeno srce in svetopisemsko Priliko o talentih.
Dalje vsebuje delo pomemben in lep sklic na Platona s stavkom, da je “Tisti, ki ljubi, bolj božanski od tistega, ki je ljubljen.” Tukaj si bom drznil Mannu in Platonu ukrasti nekaj misli. Oglejmo si naše vrline: pravičnost, resnica, dobro, zdravje in tako dalje. (Nujno je tukaj vzeti le pozitivne, dobre lastnosti, saj po Platonu slabih ni – so le odsotnost dobrih). Mednje uvrstimo tudi lepoto. Izmed vseh teh lahko le lepota zavzame svojo fizično obliko, le njo prepoznamo s čutili. Torej, kdor ljubi, je že spoznal lepoto in pozna eno izmed vrlin, potemtakem pa je dejansko bliže prepoznavanju Dobrega/božanskega in temu tudi bliže. Ljubljeni je zgolj nosilec te lastnosti, zato ni nujno, da Lepoto tudi pozna. Lepota je nekakšna povezava med fizičnim in metafizičnim.
Izpostavil bom še umetnikovo razklanost med svojimi željami in pričakovanji okolice, tradicionalni težavi družbe. Kot on se tudi mi podrejamo okolici, naša dejanja bolj usmerjajo pričakovanja drugih kot pa naše lastne želje. Seveda bo vsak izmed nas to zanikal, nekateri celo upravičeno, a sam zase vem, da vse prepogosto ravnam po vsiljenih normah kot pa po lastnih vzgibih (tukaj bom morebitnemu bralcu postavil vprašanje, kako pa gre tu z moralo?). Umetnik ta konflikt konča po spoznanju Lepote, okolica zanj postane drugotnega pomena. Mar torej spoznanje vodi k individualnosti? Huje: je spoznanje sploh mogoče doseči drugače kot sam v sebi, brez usmerjanja drugih? Kam bi torej postavili religiozne ustanove?
Izpostavitve vrednih je še kar nekaj delov tega dela, nekatere sem prezrl, drugih nisem navedel. Naj gre tu le za vzbodbudo k branju.
Na večih delih sem bil najbrž nejasen. No o tem sem skoraj prepričan. Poskušal sem nekako strniti svoje vtise ob prebiranju, zastaviti par vprašanj, ki se ob branju odpirajo.
