Misli Dolgočasnega Uma

Te dni je svet poln nasmehov. Poln stiskov rok, izrečenih želja in lepih, plemenitih dejanj. Vedno v tem času želim enkrat za vselej odvreči plašč mizantropije, se podati mednje, deliti z njimi srečo in nesrečo, smeh in solze. Resnično, za praznik so ljudje drugačni.

Posmejem se v škatlico majhnih zelenih tabletk, rahlo zadovoljen sam s sabo, ker ostajajo nedotaknjene že več mesecev. Kar vznesen sem, morda jih ne bom več potreboval. Morda moja prisebnost nikoli več ne bo odvisna od malih skupkov zelene barve.

Podal sem se med ljudi, že zgodaj, obdaja jih žar, nasmejani so, smejim se z njimi, opazujem jih. Poskušam jih čutiti. Dobri ljudje. Rad bi ujel čigav pogled. Rad bi se komu nasmehnil. Želim si, da bi mi kdo vrnil nasmeh.

Ljudje z maskami. Iz kavarne jih vidim. Zamrznjeni nasmehi na obrazih. Nasmehi? Za nekatere si ne upam trditi, da ne renčijo. Natakar prinese kavo: “Oh, pa srečen božič.”. Fraza se je slišala kot šumenje izrabljenega motrorja v tovarni. Le še fraza.

Pari in skupine so prihajali in odhajali, radostno polnili mize in praznili žepe. Nihče ni bil sam. Milijoni lepih misli. Čemu ne slišim nobene? Milijoni stiskov rok. Čemu se rokujem le z kozarci in cigaretami? Milijoni nasmehov. Niti enega zame.

Odšel sem zadnji, spodili so me iz bara. Dom je bil prazen. Zjutraj me je sprejel v svoj objem glavobol. Popil sem majhno zeleno tableto.

 ————————-

Ta tekst je praznik na več načinov: ker je nastal za praznik, ker je takšen kot praznik – nič posebnega, ker je takšen kot ljudje ob prazniku – dvoličen, lažniv.

Pa še ena majhna “besedna igra”: praznik je človek ki je prazen.