Dedal (1, nagovor sonca)
Sonce. Sonce, moj sovrag. Sedaj si stojiva nasproti iz oči v oči. Dolge sence mečeš, vir si vsega zla. Sonce, ljubosumni bog. Nate naj padejo vsa prekletstva. V tvojo čast z menoj sedaj umrje moj rod. Pljujem v tvoje oko.
Sonce, plošča zlata. Z ognjem se ubijaš. Požiraš se, požrlo si dediščino mojo (kar ljubiš, to ostane, ostalo je le prah). Kar jaz ljubil sem, ti v prah si spremenilo.
Sonce, mar nikogar ne pustiš k sebi? Jadral je k tebi, mogočen, lep, dvignil se je nad vse nas, le da Ti si ga pokončalo.
Si ga mar ljubilo? Bolj kot jaz? Ga v pepel spremenil je ljubezni tvoje žar?
Sonce, brezsrčni morilec, kako še lahko siješ, po tem kar si storilo? Čemu se straže še vedno veselijo tvojega prihoda? Čemu se otroci še vedno kopajo v tvoji luči? Čemu imajo vsi radi tvoj žar? Mar tvoj greh ni kot greh ljudi?
Skrivam se pred teboj. Če me iščeš, me najdeš med trnjem ali v kaki jami. Ne boš me več videlo, kako potujem pod tvojim budnim očesom (svoj čas me je tvoj pogled polnil z varnostjo, hinavsko sonce). V času, ko ti spiš, vlečem niti proti tebi. Obupan boj, a boril se bom, dokler me ne pogoltne Had.
Sonce, zakaj je tako, da ljubimci pridejo na plano le, ko tebe ni? Zakaj se le ko tebe ni vdajo strasti, drug drugemu? Se mar bojijo, da storiš jim kot si storilo meni? Mar te že poznajo? Sem bil neveden?
Pod menoj morje v rdečem soju krvi…
———————————————-
Drugi del nekje v prihodnosti, najbrž ne tako kmalu zaradi prenatrpanega urnika (študijske počitnice do zmage).
