Žetev narodov
Moje srce
je najbolj razmrcvarjena dežela
Giuseppe Ungaretti – Sveti Martin na Krasu
Vrste belega kamna. Križ pri križu. Nanje vgravirana imena neznancev. Norci, vsi do zadnjega. Častni norci. Na sredi pokopališča steber. Na sredi grobišča. Sredi razpadlih teles se posmehuje njihovi neobstojnosti. Njihovi minljivosti. Zdi se večen. Misli, da je večen. Posmehujem se mu, njegovi nevednosti. Vem, da ni večen. Vem, da ga lahko uniči orodje, ki bi ga zavihtela moja roka.
Junakom, pravim sinovom svoje matere Domovine. Še se spomnim Njegovega penastega, steklega obraza. Grmel je nad množico, proti njim, a vsi so mislili, da se bori zanje. Njegov obraz je bil oškropljen s krvjo, oblečen je bil le v mesarski predpasnik. Sedeč na svojem prestolu iz kosti, katere so skupaj držale le kite padlih. V držal je žezlo in zlato jabolko, ki sta mu drseli iz rok, spolzkih od krvi. Pel je himno svobodi. Pel je himno narodu.
Pel je odo strašni moriji. Vsi smo Mu sledili. Vsi smo peli z Njim te grozljive pesmi. Sedaj ni več od. Ni več himen. Ostale so le še elegije in ti križi. Osamljeni križi in spomenik, ki naj bi tolažil Marije in Dedale našega časa.
Bedaki. Bedaki z mladimi obrazi. Norci, pomilovanja vredni norci. Vsi mi, nesrečniki! Nismo vedeli, kam gremo. Nismo poznali pomena Njegovih besed. Včasih mi kdo reče, naj bom srečen, da sem še tu, da sem še živ. Obrnem se in odidem. Dan za dnem tavam med to belino. Imena. Pozabljena imena, nikogar ni več, ki bi jim nosil vence, ki bi mokril zemljo nad njimi. In tu smo še mi, slavni Preživeli. Votle lupine smo. Nevredni življenja, a po neki okrutni šali usode še vedno tavamo med živimi.
Morje v rdečem soju krvi. Peni se. Mogočno, posmehljivo.
Preživele bodo le podgane.
