Jutri
Jutrišnji svet je vsem znan. Od rojstva je del nas. Zraste iz strahov in neuspehov. Iz gneva in obupa vsakdana. Preteklost je ogledalo prihodnosti. Prihodnost je v nas.
Že leta hodim spat ob grenki uspavanki, bobnenju bojnih strojev. Jih ne slišite? Ne slišite krikov ranjenih? Ne joka vdov in mater? Ne besa prezgodaj odraslih otrok? Nekateri jih ne bodo slišali nikoli. Drugi smo obsojeni na večnost v njihovi družbi.
Čas pozdravi rane. Čas zakrije brazde, vrne barve v svet. Zažgano rastje in zmrcvarjena zemlja vedno ponovno rodita sadove, v neki daljni pomladi. Pomlad, moj brat? Kje je? Ujeta sva v večno sivino, otožne odtenke jeseni in objem okrutne zime. Dokler sva živa, ne pride najina pomlad. Ne pride pomlad za druge.
Spomenika sva stvarem, ki so prešle. Stojiva, uklonjena pod bremenom preteklosti, kot opomin zori, ki nastopi po nama.
Vse kar je prešlo, se bo vrnilo. Vse, kar je pozabljeno se bo vzpelo. Vzdignilo bo svojo glavo iz morja, s strahotnimi stoterimi glavami bo popadlo človeštvo in ga zalučalo v globine teme.
Megla in mrak trkata na okno. Sobo preveva zatohel vonj po bolezni. Vrata so priprta, svetloba, ki jo meče luč je žolta. Strohnelo pohištvo šepeta prek glasov iz veže.
Šele tretji dan so odprli okno. Trohnoba je ostala. Nekdo je hropel na postelji. Gospa ga ne razume, pustila je okno odprto. Vonj po pomladi mu bo dobro del. Trohnoba je ostala.
Starec je izdihnil od odprtem oknu. Postopal sem ob postelji, ob shiranem telesu. Le še telo. Odprl sem vrata balkona. Pustite balkon odprt! Starčeve oči sem zaprl s poljubom in odšel. Smrt je šepetala za menoj, ko sem prestopil prag. Pustite balkon odprt…
Olajšan? Morda. Nikogar več ni, za kogar bi se trudil. Nikogar več ni, za kogar bi se bal. Nikogar več ni, ki bi mi lahko sodil. Nikogar več ni. Nikogar. Kdo sedaj bo mene ljubil?
Kdo?
