Jutrišnji svet je vsem znan. Od rojstva je del nas. Zraste iz strahov in neuspehov. Iz gneva in obupa vsakdana. Preteklost je ogledalo prihodnosti. Prihodnost je v nas.

Že leta hodim spat ob grenki uspavanki, bobnenju bojnih strojev. Jih ne slišite? Ne slišite krikov ranjenih? Ne joka vdov in mater? Ne besa prezgodaj odraslih otrok? Nekateri jih ne bodo slišali nikoli. Drugi smo obsojeni na večnost v njihovi družbi.

Čas pozdravi rane. Čas zakrije brazde, vrne barve v svet. Zažgano rastje in zmrcvarjena zemlja vedno ponovno rodita sadove, v neki daljni pomladi. Pomlad, moj brat? Kje je? Ujeta sva v večno sivino, otožne odtenke jeseni in objem okrutne zime. Dokler sva živa, ne pride najina pomlad. Ne pride pomlad za druge.

Spomenika sva stvarem, ki so prešle. Stojiva, uklonjena pod bremenom preteklosti, kot opomin zori, ki nastopi po nama.

Vse kar je prešlo, se bo vrnilo. Vse, kar je pozabljeno se bo vzpelo. Vzdignilo bo svojo glavo iz morja, s strahotnimi stoterimi glavami bo popadlo človeštvo in ga zalučalo v globine teme.

Megla in mrak trkata na okno. Sobo preveva zatohel vonj po bolezni. Vrata so priprta, svetloba, ki jo meče luč je žolta. Strohnelo pohištvo šepeta prek glasov iz veže.

Šele tretji dan so odprli okno. Trohnoba je ostala. Nekdo je hropel na postelji. Gospa ga ne razume, pustila je okno odprto. Vonj po pomladi mu bo dobro del. Trohnoba je ostala.

Starec je izdihnil od odprtem oknu. Postopal sem ob postelji, ob shiranem telesu. Le še telo. Odprl sem vrata balkona. Pustite balkon odprt! Starčeve oči sem zaprl s poljubom in odšel. Smrt je šepetala za menoj, ko sem prestopil prag. Pustite balkon odprt…

Olajšan? Morda. Nikogar več ni, za kogar bi se trudil. Nikogar več ni, za kogar bi se bal. Nikogar več ni, ki bi mi lahko sodil. Nikogar več ni. Nikogar. Kdo sedaj bo mene ljubil?

Kdo?

]]> http://elord.wordpress.com/2008/01/31/jutri/feed/ 0 elord http://elord.wordpress.com/2007/04/11/lutka/ http://elord.wordpress.com/2007/04/11/lutka/#comments Wed, 11 Apr 2007 10:28:14 +0000 elord http://elord.wordpress.com/2007/04/11/lutka/ ]]>  Na ulicah mesta je moja ljubezen.

Ni važno kam gre v razkosanem času.

Ni več moja ljubezen,

vsak jo lahko ogovori.

- Rene Char: Podložnost

 No wonder our perception of beauty is distorted.

-Dove 

Po dolgem času spet večerjam sam. Vrgel sem jo tja od koder sem jo rešil, nehvaležno, hladno. Tokrot se pred njo ne mislim zatekati k njej sami. Ali je kaj trden most? Trden je kot skala kost, le da je sedaj porušen.

Tistega veselega dne sem jo slučajno opazil na večernem sprehodu. Sredi smeti poleg trgovine z oblačili, nesrečno, osamljeno. Iz usmiljenja sem jo vzel k sebi v vsej njeni popolnosti. Ni se upirala, bila me je celo vesela. Rešitelj? Celo pot do nesrečne sobe kateri pravim dom sva se pogovarjala, začudenim pogledom mimoidočim navkljub. “Kaj pa ti sosed s tako lepo gospodično?” Soseda ji ni bila všeč, niti besede ni želela spregovoriti z njo. “Pojdiva, pojdiva…” “Veste, mudi se nama, veliko imava nadoknaditi…” Le otožno se mi je nasmehnila in zmajajoč z glavo odšla. Tistega veselega dne sem našel svojo ljubezen na pustih ulicah mesta. Tistega lepega dne.

Prvi dnevi so vedno srečni dnevi. Potem? Ne vem. Nervirala me je. Vedno je govorila. Preveč je govorila. Kot plaz. Prelepil sem ji usta s črnim lepilnim trakon, da je molčala. Bil sem zadovoljen v tišini svojih misli. Ni se poskušala osvoboditi. Le predirno je bloščala vame. Brez sramu.

Postajal sem besen. Nikoli ni zaprla oči, njen obraz je bil vedno negiben. Še med navalom orgazma je mrtvo gledala vame, mišice njenega obraza niso izdajale slehernega občutka. Kmalu nisem več zdržal ležati z njo. Zatekel sem se k onaniranju. Hladno je strmela vame med mojim opravilom. Ni se ganila, gledala me je kot vedno, kot da ni nič narobe, kot da se ni nič spremenilo. Velike oči. Strahotne v svoji brezizraznosti. Prelepil sem jih.

Ni dolgo trajalo, da sem jo vrnil na tisti kup smeti, kjer sem jo našel. Oropana človeštva. Oropana. Razvrednotena. Z njo sem odvrgel tudi svoje dostojanstvo. Razvrednoten. Razčlovečen. Brez oziranja. Brez obžalovanja. Objekt. Nesrečen produkt seksualne revolucije.

je najbolj razmrcvarjena dežela

Giuseppe Ungaretti – Sveti Martin na Krasu

Vrste belega kamna. Križ pri križu. Nanje vgravirana imena neznancev. Norci, vsi do zadnjega. Častni norci. Na sredi pokopališča steber. Na sredi grobišča. Sredi razpadlih teles se posmehuje njihovi neobstojnosti. Njihovi minljivosti. Zdi se večen. Misli, da je večen. Posmehujem se mu, njegovi nevednosti. Vem, da ni večen. Vem, da ga lahko uniči orodje, ki bi ga zavihtela moja roka.

Junakom, pravim sinovom svoje matere Domovine. Še se spomnim Njegovega penastega, steklega obraza. Grmel je nad množico, proti njim, a vsi so mislili, da se bori zanje. Njegov obraz je bil oškropljen s krvjo, oblečen je bil le v mesarski predpasnik. Sedeč na svojem prestolu iz kosti, katere so skupaj držale le kite padlih. V držal je žezlo in zlato jabolko, ki sta mu drseli iz rok, spolzkih od krvi. Pel je himno svobodi. Pel je himno narodu.

Pel je odo strašni moriji. Vsi smo Mu sledili. Vsi smo peli z Njim te grozljive pesmi. Sedaj ni več od. Ni več himen. Ostale so le še elegije in ti križi. Osamljeni križi in spomenik, ki naj bi tolažil Marije in Dedale našega časa.

Bedaki. Bedaki z mladimi obrazi. Norci, pomilovanja vredni norci. Vsi mi, nesrečniki! Nismo vedeli, kam gremo. Nismo poznali pomena Njegovih besed. Včasih mi kdo reče, naj bom srečen, da sem še tu, da sem še živ. Obrnem se in odidem. Dan za dnem tavam med to belino. Imena. Pozabljena imena, nikogar ni več, ki bi jim nosil vence, ki bi mokril zemljo nad njimi. In tu smo še mi, slavni Preživeli. Votle lupine smo. Nevredni življenja, a po neki okrutni šali usode še vedno tavamo med živimi.

Morje v rdečem soju krvi. Peni se. Mogočno, posmehljivo.

Preživele bodo le podgane.

Sonce, plošča zlata. Z ognjem se ubijaš. Požiraš se, požrlo si dediščino mojo (kar ljubiš, to ostane, ostalo je le prah). Kar jaz ljubil sem, ti v prah si spremenilo.

Sonce, mar nikogar ne pustiš k sebi? Jadral je k tebi, mogočen, lep, dvignil se je nad vse nas, le da Ti si ga pokončalo.

Si ga mar ljubilo? Bolj kot jaz? Ga v pepel spremenil je ljubezni tvoje žar?

Sonce, brezsrčni morilec, kako še lahko siješ, po tem kar si storilo? Čemu se straže še vedno veselijo tvojega prihoda? Čemu se otroci še vedno kopajo v tvoji luči? Čemu imajo vsi radi tvoj žar? Mar tvoj greh ni kot greh ljudi?

Skrivam se pred teboj. Če me iščeš, me najdeš med trnjem ali v kaki jami. Ne boš me več videlo, kako potujem pod tvojim budnim očesom (svoj čas me je tvoj pogled polnil z varnostjo, hinavsko sonce). V času, ko ti spiš, vlečem niti proti tebi. Obupan boj, a boril se bom, dokler me ne pogoltne Had.

Sonce, zakaj je tako, da ljubimci pridejo na plano le, ko tebe ni? Zakaj se le ko tebe ni vdajo strasti, drug drugemu? Se mar bojijo, da storiš jim kot si storilo meni? Mar te že poznajo? Sem bil neveden?

Pod menoj morje v rdečem soju krvi…

———————————————-

Drugi del nekje v prihodnosti, najbrž ne tako kmalu zaradi prenatrpanega urnika (študijske počitnice do zmage).

Posmejem se v škatlico majhnih zelenih tabletk, rahlo zadovoljen sam s sabo, ker ostajajo nedotaknjene že več mesecev. Kar vznesen sem, morda jih ne bom več potreboval. Morda moja prisebnost nikoli več ne bo odvisna od malih skupkov zelene barve.

Podal sem se med ljudi, že zgodaj, obdaja jih žar, nasmejani so, smejim se z njimi, opazujem jih. Poskušam jih čutiti. Dobri ljudje. Rad bi ujel čigav pogled. Rad bi se komu nasmehnil. Želim si, da bi mi kdo vrnil nasmeh.

Ljudje z maskami. Iz kavarne jih vidim. Zamrznjeni nasmehi na obrazih. Nasmehi? Za nekatere si ne upam trditi, da ne renčijo. Natakar prinese kavo: “Oh, pa srečen božič.”. Fraza se je slišala kot šumenje izrabljenega motrorja v tovarni. Le še fraza.

Pari in skupine so prihajali in odhajali, radostno polnili mize in praznili žepe. Nihče ni bil sam. Milijoni lepih misli. Čemu ne slišim nobene? Milijoni stiskov rok. Čemu se rokujem le z kozarci in cigaretami? Milijoni nasmehov. Niti enega zame.

Odšel sem zadnji, spodili so me iz bara. Dom je bil prazen. Zjutraj me je sprejel v svoj objem glavobol. Popil sem majhno zeleno tableto.

 ————————-

Ta tekst je praznik na več načinov: ker je nastal za praznik, ker je takšen kot praznik – nič posebnega, ker je takšen kot ljudje ob prazniku – dvoličen, lažniv.

Pa še ena majhna “besedna igra”: praznik je človek ki je prazen.

Vsi pozabljajo, da je v antični Grčiji, pomembni za današnjo kulturo, predstavljal lepotni ideal deček (pravzaprav niti deček, niti mož, deško telo s pridihom moškosti). Deček atletske postave, zdrav in vitalen. Kontradiktorno temu idealu je Mannov deček bledikav, nekoliko bolehen, sam ga opisuje kot krhkega zdravja. S tem avtor morda namiguje na bolehno stanje idealov (tudi vrednost) njegovega (in torej najbrž tudi našega) časa.

Bit knjižice so umetnikova razmišljanja. Že kmalu se soočimo z najhujšim strahom – smrtjo, vendar z vidika umetnika. Osebno bi najraje to razširil na vsakega človeka, zato bom nadalje pisal kar o človeštvu, čeprav nisem čisto prepričan, da to velja za nas vse. Strahu pred smrtjo, meni Mann, več ni, ko smo prazni. Ko nimamo česa več svetu dati. Soočamo se s strahom, da umremo preden damo svetu vse, kar bi mu lahko dali. Šele, ko se cele razdamo, ko v nas več ni ničesar, lahko umremo z mirno vestjo, do takrat pa je naša naloga (in želja), razdajati se svetu, vse dokler ne zgori vse v nas. Najprej pogoreti, ko pa ostane le še pepel v nas, umreti v vedenju, da smo dali od sebe vse, kar smo imeli in s tem upravičili (opravičili?) svoj obstoj. Vse kar nam je dano je potrebno vrniti naravi/Bogu/čemurkoli že. Za podobne teme si oglejte npr. Prešernovo Neiztrohnjeno srce in svetopisemsko Priliko o talentih.

Dalje vsebuje delo pomemben in lep sklic na Platona s stavkom, da je “Tisti, ki ljubi, bolj božanski od tistega, ki je ljubljen.” Tukaj si bom drznil Mannu in Platonu ukrasti nekaj misli. Oglejmo si naše vrline: pravičnost, resnica, dobro, zdravje in tako dalje. (Nujno je tukaj vzeti le pozitivne, dobre lastnosti, saj po Platonu slabih ni – so le odsotnost dobrih). Mednje uvrstimo tudi lepoto. Izmed vseh teh lahko le lepota zavzame svojo fizično obliko, le njo prepoznamo s čutili. Torej, kdor ljubi, je že spoznal lepoto in pozna eno izmed vrlin, potemtakem pa je dejansko bliže prepoznavanju Dobrega/božanskega in temu tudi bliže. Ljubljeni je zgolj nosilec te lastnosti, zato ni nujno, da Lepoto tudi pozna. Lepota je nekakšna povezava med fizičnim in metafizičnim.

Izpostavil bom še umetnikovo razklanost med svojimi željami in pričakovanji okolice, tradicionalni težavi družbe. Kot on se tudi mi podrejamo okolici, naša dejanja bolj usmerjajo pričakovanja drugih kot pa naše lastne želje. Seveda bo vsak izmed nas to zanikal, nekateri celo upravičeno, a sam zase vem, da vse prepogosto ravnam po vsiljenih normah kot pa po lastnih vzgibih (tukaj bom morebitnemu bralcu postavil vprašanje, kako pa gre tu z moralo?). Umetnik ta konflikt konča po spoznanju Lepote, okolica zanj postane drugotnega pomena. Mar torej spoznanje vodi k individualnosti? Huje: je spoznanje sploh mogoče doseči drugače kot sam v sebi, brez usmerjanja drugih? Kam bi torej postavili religiozne ustanove?

Izpostavitve vrednih je še kar nekaj delov tega dela, nekatere sem prezrl, drugih nisem navedel. Naj gre tu le za vzbodbudo k branju.

Na večih delih sem bil najbrž nejasen. No o tem sem skoraj prepričan. Poskušal sem nekako strniti svoje vtise ob prebiranju, zastaviti par vprašanj, ki se ob branju odpirajo.

na zemljo vrzite boga.

-Charles Baudelaire

Naš prihod oznanja kakofonija.

Nič več harmonije!

Kaos zvoka, zvočni zid,

zvoj blaznosti.

Prihajamo.

Z nami stvari.

Bitja, ki ne bivajo.

Predmeti brez obstoja.

Vpregli bomo estetiko,

ječala bo pod našim jarmom

in končno

poginila.

Kreacija le še skozi destrukcijo.

Bolečina kot erotika.

Serenade našim umirajočim otrokom.

Ljudstvo!

Ponovno (kot nekoč)

križajte svoje idole.

Ubijte svoje meso,

naj postane vse mentalno.

Mentalna masturbacija

križanje duše.

Reducirajmo telo na spolni objekt!

Ljubim vas,

častilci abominacije na nebeškem tronu.

Ljubim vas.

Gorivo mojega sovraštva.

Pokril sem si ušesa z dlanmi, sovražil sem njihovo grgranje, ječanje vrvi in rjavečega železa.

Tišina, škripanje je skoraj utihnilo. Ogledal sem si jih. Zibali so se umirjeno, zibala jih je nevidna roka neke matere. Spite, otroci moji. Res – spali so. Njihovi spačeni obrazi so pričali o neizrekljivi grozoti njihovih mor.

Spet sem zadihal. Ni bilo več skelenja, vdihiniso več boleli kot takrat, pred vešali. Takrat sem spet postal tabula rasa. Bitje brez preteklosti, brez sebstva. Naiven kot nekoč. Lep v svoji naivnosti. Mogočen v svoji nevednosti. Častil sem svojo slepoto, častil sem praznino v sebi.

In sem spoznal. Pognal sem se v beg. Taval sem, živel kot nomad, ki nikjer ne najde doma (dom je, kjer je srce, a skrinja teh prsi je večno prazna, prazna). Bil sem romar brez svetišča na koncu svoje poti. Požigal sem mostove za seboj, uničeval znamenja, ki so kazala kje sem blodil.

Nič več niso noči prinašale miru. Nič več ni bilo počitka zame. Grabljenje potnih teles ni več prinašalo zadoščenja, ni več prinašalo pozabe. Kadarkoli sem zaprl oči sem jih videl pred seboj, okrutne obraze na vrveh. Moje obraze. Jaz pri jazu, kazali so vame, obtožujoče, sovražno.

Sedaj vem. Kradel sem sad lotosa. Sedaj visim z njegove veje.

Židovsko ime pod mojo kožo

In ona

Z zastavo svobode

Na čelu zatiranih

Zatira jih

Pod svojo peto

…

Moje zrklo

Mi polzi

Čez obraz

Ženska… tvoje ime je Poguba! Molči… prah si in v prah se povrneš. Studi se mi tvoje telo. V njem so se (in se ponovno bodo) gostili črvi. Ti si le utrinek. Le podoba izpod kaleidoskopa. Brez duše si in tvoje telo je ličilo, ki prekriva kar je meni gnus.