Misli Dolgočasnega Uma

Stopil sem skozi dvokrilna vrata v dež in pohodil še tlečo cigareto. Volčji nasmeh, klobuk na glavi, razmočen plašč. Tek preko ceste pod streho, frc vžigalice, ljubljeni dim preplavi čutila in um. V njenem oknu gori luč in vidna je njena silhueta. Vidim njen obraz u očesu svojega spomina. Ravno takšen je kot vedno do sedaj. Izraz poraza, pogled ranjene živali.
Odvržem komaj načeto cigareto, preplavi me gnus mešan s pomilovanjem. Nobenemu občutku ne najdem naslovnika, morda sem to jaz, morda ona, morda Odrešenik, ki je umrl v čast taki gnusobi.
Pršenje me spremlja celotno pot do bara. Klinčevi bari in stari, bedni, vedno isti obrazi. Kako? Po starem. Bedno. Bedneje. Izrabljene fraze, izrabljeni odnosi, izrabljeni ljudje. Drogo? Vozim.
In svet postane zanimiv. Šivin ples spremeni svoj ritem in nič več ni počasni valček – sedaj je swing. Smeh. Oh, ta izrabljeni smeh. Tudi moj svet doživi transformacijo. Okrog mene začutim utapljanje. Utapljam se sam, utapljajo se vsi milni mehurčki okrog mene.
Omama mine, realnost zaduši vsak od nje rojeni optimizem. Prazni smo in naša praznina je edina čaščenja vredna stvar v naših življenjih.

Oddaljeno grmenje motorjev in mestnega živžava, ki ju puščam za seboj. Brezdušne izložbe in ljudje, ki hodijo v drugo stran. Vedno le v drugo stran. Proti vrvežu. A jaz? Stran. Nekdo opazuje nekaj v eni teh neinspirativnih izložb, ki vzklikajo slavo novemu materialnemu božanstvu. Morda pa le zre v svoj odsev, odsev človeka. Pot. Čas.

Človek spet zre v svoj odsev, a tokrat je ta v mojih očeh. Vlaga in šepet, bitje. Kaj bitje, tolčenje. Udarjanje vojaškega bobna. Besede. Že vem. Irelevantno. Celo komično, na trenutke bi planil v smeh. “Si mi že pravil.” “Res? Morda…” Jutri umremo. Spet me sili nasmešek. Vsi – jaz, ti in množica, vrvež in ta otrok, ki nima besede, ki gre kamor je peljan. Ne gre on, gre svet okoli njega. Draga, ne vidiš? Da, strinjam se, lepo vreme in da bi bilo tako še dalje. Veva. Oba veva. “Sam v stanovanju?” (“Je to mar namig?”) Praznina. Ni besed. Ne čutim besed. Čutim krik. Krik odtujenosti, nesposobnosti. Drugi padec pod križem.

“Uživaj.” Bom. Verjemi, da bom. Ulica. Prazna. Brez pogleda nazaj. Spet le jaz; stari umazani jaz. Cigareta. Misli.

Misli. Misli kot zemljina revolucija. Usoda – Bog – Jaz. Kaj bi bilo, če bilo. Prekinja me brnenje. Bo bolje. Smeh iz ozadja dvorane mojega uma. Lepota – Ljubezen – Ideal. To, da. Ideal. Vsak izmed nas bo padel pod svojimi ideali, pa naj si bodo kakršnikoli že. Da, teci v cerkev! In ko se ti bo Križani nasmehnil se vrni. Jaz sem našel svoj nasmeh. In padel pod njim.

Voda. Konec dneva ne spere s tebe le prahu, odžene tudi duhove zadnjih ur. Bednik. Ljubi smrtnost in se pogubi. Dovolj! Nagel umik iz sebe, osramočen beg proč od realnosti, v svetove kjer me ni, kjer se ne spoznam. Dobrodošli v mojem gledališču.

(Morda pa je imel Shakespeare prav, morda je ta svet res le oder in jaz le en izmed igralcev, ki z zadnjimi močmi kričijo scenaristu svojo verzijo zgodbe v obraz.)

Nekje nad mestom, visoko nad nekim trgom, sem objemal kolena. Da, sedaj se spomnim, na balkonu devetega nadstropja. V družbi tišine. V družbi cigarete.
Sirene, te znanilke naših šibkosti in naše minljivosti, po pregnale tišino. V obupu se je vrgla čez balkon. Nasmehnil sem se in opazoval, če se bo morda pobrala. Sirene zadnje dni le poredko molčijo, stalno parajo svet okoli sebe, stalno nas opominjajo teže vsakdanjika. “Kaj pa je vsakdanjik proti večnosti?” Vera?
Bila je pepelnična sreda. Tisti dan sem bil pri sveti maši, bilo je mraz. Še sonce ni več grelo, dotik njegovih žarkov je bil leden. Ledeni so bili ljudje v cerkvi. Skupaj smo čakali veselega evangelija. A ni ga bilo. Ni bil vesel. Nikoli ni vesel.
Večnost. (večni raj ali večni pekel, to je sedaj vprašanje). Misel na večnost ne vsebuje veselja.
Vsakdanjik proti večnosti. V vs. V, moral sem se nasmehniti. A vsakdanjik odplakne nasmeh, njegovo breme je težko, pretežko, padam pod njim, že dolgo dolgo, nisem še padel pod tem križem, pod to njegovo težo, a padam. Končaj to padanje – padi čez balkon. Ponovno nasmešek.
Že sem vstal in vrgel čez še tlečo cigareto. Bi jo ulovil, če bi skočil za njo? Smo za eksperiment ali raje za fizikalni izračun?

Večnost. Padec na kolena, pred očmi azbestna plošča. Večnost. Rahla slabost, nemoč. Večnost. Gol sem obstal pred to večno svetlobo, neusmiljeno, hladno, brezizprosno. Vsakdanjik je odšel, sedaj se je umaknil daleč preko vseh obzorij. Preplavil me je val ogorčenja, val nemoči, prevladala je šibkost, poskusil sem se prijeti, zgrešil, padel na obraz. Ni me čakala tema. Teža let in let je pritisnila na moja pleča, spet in spet. Dušila so me stoletja, slepile so me ure prebite v samoti, vame so kričali davno pozabljeni obrazi, davno mrtvi obrazi. Klical sem in jokal, poljubljal sem noge neke ženske (sedaj je mrtva, tako kot tisti otrok… tisti otrok, ki sem ga pestoval, kateremu sem pel uspavanko s svojim tedaj že hripavim glasom, tisti otrok, ki se je edini nasmehnil, ko se je zazrl v te utrujene oči – ni bil moje krvi, a ljubil sem ga, bil sem neznanec, ki je jokal ob zemlji, ki ga je vzela v svoj objem). Smrt mi obrne hrbet, ne sliši mojih prošenj. “Glej, večen si. Nosi svoje breme.”

Prebudil sem se hlipajoč, spet jaz, v upanju, da sem smrten, da nad mano ne bdi teža večnosti.

Ta sestavek je nekoliko drugačen od vseh ostalih, v prvem delu sem želel preizkusiti malo samoironije, čeprav nisem mogel uteči originalni nameri, ki je v bistvu ta zadnji del. Nisem čisto prepričan kako zadeva izpade (meni ni prav všeč, pravici zadoščeno), a vendarle… Učimo se!

Um je bil nad vsem. Vedno, povsod. Nad tem mojim nemočnim, šibkim telesom. Nad tem zahtevnim parazitom, ki stalno zahteva materialne stvari in užitke mesa, prezira vredno, patetično bitje, ki že v rosnih letih zaudarja po smrti, katerega bi se ogibale še hijene. Vrzimo telesa svinjam. [glej sv. pismo]
Množica me polni z gnusom, gibam se med njimi, eden izmed njih, poln sovraštva do tega potrošnega materiala, ki me obkroža, ki sem sam. Ki sili moje misli v bolezen, jih spreminja v temno, umazano močvaro, polno bitij iz najglobljih sanj in napol razpadlih, od časa in plesni razpadlih spominov. Nihče več ni čist, ko vržem nanj svoj pogled, pade nadenj sodba. Razpadajo, krvavijo, iz ran se jim cedi gnoj in jaz, ki sem prišel da zdravim, jaz vihtim bič bolezni. Spoznajte, o ljudje, vi častite kar je umrljivo.
Ampak… kvadratki…” In njena roka zdrsne po kosu papirja.
Od uma ostanejo ruševine. Plazeče bitje. Telo je s pestjo potolklo misel in ta je padla. Padla v pandorino skrinjico, luciferju v naročje, skrila se je nazaj v sad spoznanja. Beže, nemočna, brez odpora, premagana, ubita, zatrta, premagana, uničena, osramočena, padla je s prestola, nanj je skočil nagon v ogabni obleki golega mesa. Kup žil, špeha, mesa, gnoja, celičnih membran, celulita, tkiv, pljuč, razpadlih jeter in raztrganih ledvic. Vladajoča kreatura dan za dnem pribija metulja krila ob zid. [glej Koran, Sura 101] In vrh njih – možgani dečji. [glej Charles Baudelaire – Potovanje]
…iz lazurja naj bodo tvoje prsi, iz zlata tvoje telo…” [glej Ep o Gilgamešu, Osma plošča-žalovanje] . In odidem. Jaz, v pepel rojeni. Jaz, ustvarjen da nosim nasmeh v večnem porazu. Vse vas bo objel ogenj. Ko se vrne. Pele mu bodo trobente, in miljoni trupel bodo tlakovali njego pot. In po zmagi, ko utihnejo trobente, bodo v tišini peli zvonovi zame. Le zame. Njemu, ki raztga svoje telo na dvoje.[glej Razodetje]. Jaz, vaš untermensch.

Opomba:

Zadeva ima opombe pri uporabi vsakega sklica, ker je bila prvotno namenjena eni sami osebi in sem ji s tem poizkusil olajšati razumevanje.

Po sivih cestah belega mesta blodi postava. Opazujem jo pod krili streh, izpod podbojev vrat. Sama je, čeprav govori mnogo glasov. Nekoliko odsotno ogovarja nekatere, kot bi ne govorila jezika položenega v zibel. Vse, kar jo loči od temne sivine stavb, je še temnejša črnina, ki jo skriva. Zrem vanjo skozi žalovalno tančico.
Otroške, mehke roke se tresejo v mrzlici vsakdana, nasmeh je vedno počasen in žaloben, oči pa obarvane viharno modro, polne zadržanega življenja, a kadar jih pobliže uzrem (v tistih redkih trenutkih intime) vidim njihovo utrujenost. Iz dneva v dan bolj sprane so. Otroški obraz, poln brazd.
Sobe drsijo mimo njega, indiferentno spremlja njihov obrat okoli sebe. Obkrožajo ga druge slike, ujete v očesu spomina kot bitja v jantarju. Čutim jih. Čutim njihovo žgočo srečo in nežno dušenje.
Pogosto, kadar se spotakne, ga od zadaj osvetlim z lučjo, da ne pade. In mnogokrat vidim tudi njo, kako pride in z nasmehom v obraz vreže še eno globoko brazdo.
Morda je zadnja utrdba človečnosti, a še vedno ga vidim, kako kleče pred zidom prosi za milostni strel.
Senca med sencami, ki nosi moje ime.

Vidim jih, nekje daleč na obzorju. Čutim jih, čeprav so daleč. Njihov hlad preveva celotno moje bistvo. Mračna gmota so, temen oblak lobcev, zalezujejo to razbitino. Včasih, ko počijem, ko za beg ni več moči, slišim njihovo zateglo vreščanje, njihove zmagovite krike, meni tako polne obupa. Moj rekviem.
Meni so fanfare, ki zatrobijo pred poslednjo sodbo. Z njimi potuje usoda, polni so je, ponosno nosijo s seboj prekletstva naslednjim rodovom.
Zapustil sem zavetje gozdov, zapustil sem zavetje in tolažbo ljudi. Odtujil sem od sebe brata in prijatelja, zavrgel sem molitev, okoli mene je le še sestra puščava, meni podobna pustinja. Ta zmrcvarjena dežela bodi moj dom! Dom, ki ne nosi v svojih prsih miru. Tu sedaj blodim, tu bežim, kjer ni skrivališča ne pred njimi, ne pred seboj. Vse tu je razgaljeno – nebo, zemlja, jaz sam. Golota.
Vedno bliže so kriki, pričakujem jih. Divji smeh hijen je potihnil že leta nazaj, razbežale so se pred temi strašnimi glasovi. Poražene.
Jata se spusti nad osamljeno, premagano bitje. Mrhovina.