Uteha

Odšel sem med ljudi,
da bi našel zatočišče
za svoj nemir.

Rekli so:
“Življenje je igra.”
Morda sem premlad,
da bi razumel.
Morda sem prestar,
da bi še lahko verjel,
a življenje ni igra.

Srečal sem druge,
bolj trde,
trpke in krute.

Pravijo:
“Življenje je boj.”
Morda sem premlad,
da bi se imel za kaj boriti.
Morda sem prestar
in sem že poražen,
a življenje ni boj.

To, čemur pravite igra,
je le hehet blazneža,
izgubljenega v svojem blodnjaku,
kateremu drugega pač ne preostane.

In to, čemur pravite boj,
je le bes ranjene živali,
stisnjene v kot,
ki nima več česa izgubiti.

Veste, življenje ni igra.
Življenje niti ni boj.

Življenje je masaker.

Masaker,
katerega edina uteha je
uzreti lastno bolečino
v tujih očeh.

Advertisements

Turoba

Tako gremo skozi blato,
skozi meglo,
rjasto ožarjeno.
Z dvignjeno glavo praznih oči,
izdolbenih iz obrazov
otroških prostitutk.

S silovitim, ponosnim korakom,
vzravnano stopamo s svojimi dušami,
razgaljenimi v ranah
na odprtih dlaneh.

Razdali smo svoje meso steklim psom,
ga jemali in užili drug pri drugem
sredi razpel, vešal in rakev
v drobcenih grobovih,
baročno okrašenih s puščobo
jalovih maternic.

V siloviti ihti vročičnih blodenj,
vklenjen pred mrliški voz,
vleče naš zarod za seboj
minulo slavo.

Iz dneva v dan,
korak za korakom,
proti morišču sanj.

Dom

Dom.
Dom ni prostor.
Prostor razpade z leti.
In včasih,
čeprav je tam,
ni več dom.

Dom niso ljudje.
Ti odidejo, a dom ostane.
Spet drugič ga najdeš
med razbrazdanimi obrazi
strtih neznancev.

Dom.
Dom je beg.
Dom je sivina asfalta
in besneča razuzdanost betona
v mimoletu.

Dom je strah pred postankom.
Nikdar ne čaka nate in te,
brezbrižen,
pusti za seboj.

Dom je tam,
kjer mi je dovoljeno miniti,
kjer zbledi spomin
nate
in name.

Slehernik

Koliko ljudi je že stalo tukaj,
pod natanko tem podbojem,
s pasom okoli cevi,
okoli vratu?

Pa na mostovih
in ob tirih?
Komu vse je danes žal,
da niso zmogli?

Vsi s pogledom,
neznanim tistim
na drugi strani
jedkanega stekla.

Včasih se nad naju
spusti mrak.
Včasih se zdi,
da več ne odide.

V tem trenutku

Vse,
kar si želim
v tem trenutku,
je le bežen pogled,
morda celo
obris nasmeha.

Vse,
kar si želim,
je le dotik človeka,
čut kože,
morda celo
objem.

Vse,
kar potrebujem,
je le glas nekoga,
drobna laž:
“Vse bo še v redu.”